Izvedli smo ocenjevanje javnih polnilnih postaj za električne avtomobile. Njihovo število se z leti povečuje, v tokratnem ocenjevanju pa smo želeli preveriti predvsem uporabniško izkušnjo.

Med avtomobili v Sloveniji jih je le nekaj več kot odstotek električnih, a pri prodaji novih se je delež električnih približal desetini. Ne bomo veliko zgrešili, če zapišemo, da večina baterijo polni na domači ali službeni vtičnici, a to nikakor ne pomeni, da ne potrebujemo javnih polnilnih postaj.

Uporabniška izkušnja daleč od tiste na npr. bencinski črpalki

Rezultati niso zelo obetavni, saj je izkušnja večinoma daleč od tiste, ki jo imamo med obiskom bencinske črpalke. Pa pri tem ne mislimo na daljši čas polnjenja, pač pa podrobnosti, ki naredijo postanek zaradi polnjenja prijeten ali pa za čimprejšnjo pozabo.

Preverili smo, kako preprosto je najti polnilnico, se prijaviti in začeti polnjenje ter na koncu zanj plačati. Zanimalo nas je tudi, kako je s servisnimi in ostalimi storitvami, ali je prostor za polnjenje prilagojen invalidom in družinam z otroki. Manj smo se posvečali tehničnemu delu, a smo vendarle zabeležili, če smo odkrili večja odstopanja od označenih hitrosti polnjenja.

• Med preverjenimi polnilnicami nobena ni dosegla ocene zelo dobro.
• 24 jih je doseglo oceno dobro.
• 18 smo jih ocenili kot povprečno.
• 4 jih je glede na naše ocenjevanje pomanjkljivih.
• 2 polnilnici imata oceno nezadovoljivo, saj na njima polnjenja nismo mogli opraviti.

Od avtocest do mest, od garaž do osamljenih parkirišč

V naš pregled smo zajeli 48 polnilnic za električne avtomobile, ki so postavljene po celotni Sloveniji. Izbrali smo jih naključno, vendar tako, da smo pokrili različne ponudnike, regije in načine polnjenja – od počasnejšega polnjenja ob ulicah mest ali na parkiriščih do hitrih polnilnic na počivališčih ob avtocesti in drugih tranzitnih točkah.

Skupni vtis je zelo bogat in raznolik, pravzaprav smo doživeli vse, kar bi si lahko zamislili ob ideji za preverjanje električnih polnilnic. Med drugim se nam je tudi zgodilo, da smo morali pot vsaj z enim avtomobilom nadaljevati brez dopolnjevanja energije v bateriji.

Pogosto je bil vzrok v nedelovanju aplikacije ali drugega načina prijave, a smo doživeli tudi to, da so prostor z več polnilnicami preprosto zaprli, ker so ravno takrat barvali oznake na cesti. Slabo uro bi morali počakati pred Piranom, da bi se oznake na cesti posušile. Ne spomnimo se, da bi se kaj takšnega kdaj zgodilo na bencinskem servisu.

Spet drugič, v Celju ob salonu A2S smo se znašli pred polnilnico, popolnoma zaparkirano z novimi avtomobili (ki jih, kajpak, niso polnili). Saj bi lahko prosili, da jih umaknejo, a nas je zadržalo obvestilo na polnilnici: za pol ure polnjenja z močjo 85 kW bi morali plačati 30 evrov, za eno uro pa neverjetnih 60 evrov. Takole čez prst je takšna cena primerljiva s ceno bencina, višjo od dveh evrov.

Več kot očitno je, da je podjetju nekdo zapovedal, naj postavijo polnilnico, na kateri zaradi visoke cene seveda ni obiska, kar lahko vsaj malo izkoristijo za zmanjšanje težav s parkirišči. Zanimivo, da avtomobilov niso parkirali na bližnjem bencinskem servisu, kjer je prostora še več.

Ne dosti bolje je bilo z Implerinimi polnilnicami v centru mobilnosti Špan na Brezovici. Ob njih so bili parkirani avtomobili tako na tesno, da smo se s kablom komaj prebili med njimi. Tu je polnjenje na klic vsaj cenovno ugodno, a zelo verjamemo, da se večina uporabnikov ne bo prerivala med odbijači.

Enosmerni ali izmenični tok?

Kot pišemo v posebnem članku, je med najpomembnejšimi podatki najvišja moč polnjenja posamezne polnilnice. Tudi mi smo obiskali nekaj polnilnic z največjo močjo 350 kW (z enosmernim tokom), a glavnina na naših tranzitnih poteh še vedno ponuja zgolj 50 kW moči. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se moč na polnilnici med posameznimi uporabniki deli, zato je nujno, da je polnilnih mest čim več, saj bo tako več uporabnikov prišlo do hitrega polnjenja.

Pri polnilnicah z izmeničnim tokom je moč običajno 22 kW, a to lahko izkoristijo zgolj nekaterih avtomobili, hkrati pa mora biti na eno polnilno mesto priključen le en uporabnik. Večina avtomobilov omogoča polnjenje z izmeničnim tokom do moči 11 kW, pri njih težav s počasnejšim polnjenjem, ko sta na polnilno mesto priključena dva uporabnika, na obiskanih polnilnicah ne bi smelo biti.

Opozarjamo, da med našim ocenjevanjem nismo merili hitrosti polnjenja, smo pa preverili, ali se ta zmanjša, ko priključimo dva avtomobila. Zato smo vedno polnili z vsak enim avtomobilom, ki omogoča polnjenje z izmeničnimi tokom z močjo do 22 kW.

Najbolj idealno je, če so na istem mestu polnilnice z različnimi močmi, z izmeničnim in enosmernim tokom, saj tako lahko uporabnik izbere tisto, kar v danem trenutku potrebuje. Zavedati se tudi moramo, da določeni avtomobili ne omogočajo polnjenja z vsemi priključki.

Večina jih ima vmesnik Type 2 (za izmenični tok) in CCS (za enosmerni tok), a drugega pri določenih avtomobilih ni. Prav tako priključka CCS nima večina priključnih hibridov. Ob tem je treba omeniti še en standard, ChaDeMo, ki v Evropi ni posebej popularen, a je prav, da so na voljo tudi polnilnice s tem priključkom.

Različni načini prijave in plačila, a nikoli s kreditno kartico

Lastniki električnih avtomobilov imajo v denarnici cel kup kartic ponudnikov električnega polnjenja, pa tudi na telefonu več kot samo eno aplikacijo, s katero iščejo polnilne postaje ali pa plačujejo polnjenje. Tudi naš pregled je dokazal, da polnilnic brez kartice ponudnika ali aplikacije praktično ni mogoče uporabljati, prav nobena obiskana polnilnica ne omogoča preprostega načina plačila s kreditno kartico.

Še bolj preprosto sicer je, če polnilnica ponuja način »priključi in polni«, še zlasti, če je polnilni kabel del polnilnice. To smo doživeli le v Žirovnici, v polnilnem parku, ki ga je postavilo podjetje N-GEN, kjer je vseh 36 polnilnic z izmeničnim tokom (AC) brezplačnih in opremljenih s kablom.

Način »priključi in polni«, a s svojim kablom ponujajo še polnilnici v Brežicah (ob občini in penzionu Les), polnilnica v Ivančni Gorici in polnilnici ob Lidlovih trgovinah na Dolgem mostu v Ljubljani in v Kopru. Pri vseh omenjenih ni nujno, da bo moč polnjenja zelo velika, pri nas je dosegla manj kot 10 kW.

Poseben način plačila za polnjenje smo spoznali ob obisku Implerinih polnilnic v Žužemberku, na Brezovici, v Mariboru in na Laborah v Kranju. Ob polnilni ročki je zapisana telefonska številka, ki jo je treba poklicati za začetek polnjenja, preostala navodila pošljejo po SMS, ob koncu polnjenja pa so s kratkim sporočilom obvestijo o ceni in načinu plačila. Znesek je treba nakazati pred naslednjim polnjenjem, saj ga z iste številke sicer ne boste mogli zagnati.

Podoben sistem, a bistveno bolj zapleten, uporablja Gen-I na osmih polnilnicah ob podjetju Ocean Orchids v Dobrovniku. Prebrati je treba črtno kodo, se prijaviti, vpisati potrebne podatke (tudi številko kreditne kartice) in – polnjenje bi se moralo začeti. No, med našim obiskom je prijava uspela zgolj preko enega telefona, pri ostalih dveh pa smo se ustavili že pri prvem koraku, saj po prebrani črtni kodi in zahtevi po prijavi nismo dobili nobenega odziva. Ob tem ni odveč pripomniti, da je vmesnik le v angleškem jeziku. Vse skupaj je bistveno preveč zapleteno, tudi če bi delovalo brez težav.

Ob teh posebnih načinih prijave se zdi uporaba kartice ponudnika še najmanj zapletena. Če nič drugega, je vedno delovala. Tega, žal, ne moremo reči za uporabljene aplikacije. Gremo na elektriko se je med nekaterimi obiski odzivala izjemno počasi, težave s polnjenjem so slabo zaznavne, zato v primeru, ko zadeva ne deluje, kot je treba, zahteva kar nekaj potrpežljivosti.

Tehnik pride. Jutri.

Ko nam na ljubljanskem parkirišču P+R Barje nikakor ni uspelo zagnati polnjenja, smo poklicali klicni center, kjer je prijazna sogovornica sicer skušala pomagati, a na koncu omagala, saj je ugotovila, da je popolnoma izgubila povezavo s polnilnico. Avtomobila zato nismo mogli napolniti, tehnična pomoč pa bi bila lahko na voljo šele naslednji dan. Neverjetno, a resnično.

Petrolova aplikacija občasno ni uspela zagnati polnjenja, opis napake na zaslonu (»Daljinski zagon zavrnjen s strani polnilne postaje«) pa ni vzbujal upanja na kasnejši uspeh. Aplikacija Moon na našem telefonu nikakor ni želela delovati, stalno se je ugašala. Na polnilnicah Moon smo sicer lahko uporabili aplikacijo Gremo na elektriko, pri čemer nismo bili vedno uspešni ob branju QR-kode. Ročni vpis je zahteval kar nekaj modrovanja in znanja o formatu kode, ki je bila na polnilnici napisana drugače, kot je običajno v tej aplikaciji.

Na kratko: kolobocij s plačilom polnjenja, ko potrošnik pri sebi nima kartice ponudnika, je preprosto preveč, za povrh pa človek ni nikoli prepričan, ali mu bo sploh uspelo vzpostaviti ustrezno komunikacijo s polnilnico. Možnost plačila s kreditno kartico bi to pomanjkljivost zagotovo v veliki meri odpravila, hkrati pa omogočila polnjenje tudi tistim, ki nimajo (dovolj dobrega???) pametnega telefona.

Ko polnjenje uspe, je plačilo preko aplikacije dovolj preprosto, le podatke o kreditni kartici je treba predhodno vnesti. A kakšna stvar je vendarle nenavadna. Aplikacija Gremo na elektriko zahteva sredstva na računu v aplikaciji (10 evrov). Ko s polnjenjem ta znesek presežete se k sreči ne ustavi, ampak brez težav izdajo račun za presežni znesek. Sprašujemo se, zakaj je potem sploh potrebno predhodno naložiti sredstva.

Pri Petrolovi aplikaciji vedno plačujemo le za porabljen znesek med polnjenjem, a ob začetku polnjenja rezervira 20 evrov na kreditni kartici.

Kje pa je polnilnica?

Kljub temu, da so bencinske črpalke dobro viden objekt, ki večinoma stoji tik ob cesti, so praktično brez izjeme vedno tudi označene s prometnim znakom vsaj nekaj deset metrov pred odcepom. Pri iskanju električnih polnilnic, ki se pogosto nahajajo na s ceste manj vidnih površinah, si tega standarda očitno ne smete obetati.

Edina izjema so avtocestna počivališča, na znakih za katera so električne polnilnice skoraj vedno označene. No, kot nalašč, smo odkrili dve izjemi, vsako na skrajnem delu Slovenije – v Pincah in Kopru.

Za iskanje polnilnic je torej nujna aplikacija, točneje, nujne so aplikacije, saj dejansko ne obstaja samo ena, v kateri bi lahko našli seznam in lokacijo vseh polnilnic v Sloveniji. Pa še v tem primeru ni povsem gotovo, da boste polnilnico preprosto našli.

V garaži nakupovalnega središča Aleja, denimo, so polnilnice postavljene v drugo klet, pot do njih ni označena do zadnjega odcepa. Drugače je v garažni hiši nakupovalnega središča Citypark v Celju, kjer je pot do polnilnic zgledno označena že od vhoda – a kaj, ko na cesti do vhoda ni nobene oznake, da so v garaži tudi polnilnice.

Drugod se je treba nekako znajti, na široko odpreti oči in poiskati znak s simbolom električnega avtomobila. K sreči smo ugotovili, da je ta praktično vedno prisoten, lahko se edino zgodi, da ni skladen s pravilnikom in označuje parkirišče za električne avtomobile. Pod takšnim znakom bi lahko, torej, električni avtomobil tudi samo parkiral, ne da je priključen na polnilnico.

Če oznaka ni ustrezna, prekrška ni

Prava označba je pomembna predvsem v primeru zasedenosti polnilnice z (električnimi) avtomobili, ki se ne polnijo. Če je prostor označen kot parkirišče, to ni prekršek, ampak zgolj nespodobno ravnanje voznika. Ko pa je z znakom označeno prostor za polnjenje, so vsi tisti, ki ne polnijo avtomobila, v prekršku.

Tudi pri talnih oznakah ni vedno vse v skladu s pravilnikom, saj se določeni ponudniki (a ne vedno in ne povsod) odločajo za svoje oznake ali barve. A to je bolj administrativna težava, načeloma je tudi iz takšnih oznak moč prepoznati, da je prostor namenjen električnim avtomobilom.

Zanimivo sliko smo doživeli v Izoli, kjer je pri AH Jereb polnilnica obrnjena v eno stran, označen prostor za polnjenje avtomobilov pa je na njeni hrbtni strani. No, k sreči so bila parkirna mesta na obeh straneh prosta, tako da je bilo načeloma vseeno, kam postavimo avtomobil.

Na nekaterih drugih polnilnih mestih pa se je tudi nam zgodilo, da so bila zasedena, a na njih ni stal električni avtomobil. V Trebnjem se je možakar dokaj hitro vrnil in tudi opravičil (morda naslednjič vendarle ne bo parkiral avtomobila na nepravem mestu), na Petrolu v Kopru so se monterji ravno pred električnimi polnilnicami menili o svojim naslednjih podvigih – in tudi dokaj hitro odšli, Audi pred polnilnico MOL v Kranju pa je vztrajal ves čas našega obiska. K sreči smo imeli dovolj dolg kabel in je bilo dovolj prostora, da smo lahko polnili še drugo vozilo.

Vedno na soncu in dežju

Ne glede na to, da ponudnike že vrsto let opozarjamo, da bi si med polnjenjem električnih avtomobilov zaslužili vsaj takšno obravnavo kot na bencinskih servisih, pa so bile praktično vse obiskane polnilnice še vedno brez kakršnega koli nadstreška.

Edina izjema je polnilnica v mariborskem Ajzenponu, ki pa je postavljena v takšno okolico, da bi v temi dvakrat premislili, ali si upamo z dragim električnim avtomobilom zapeljati do nje. Polovično je pod streho še polnilnica ob Emporiumu v ljubljanskem BTC, a to zgolj zato, ker gre za nadstrešek nakupovalnega središča.

Ne gre samo zato, da bi se vozniki in potniki imeli kam umakniti, ampak tudi za povsem praktični vidik. Stati na dežju in brskati po aplikaciji za zagon polnjenja na mobilnem telefonu ni ravno najbolj udobno, prav tako nastane težava ob upravljanju mokre polnilnice, saj dotik na zaslon ne deluje pravilno, prebiranje QR-kode je precej oteženo.

S postavitvijo na prostem je povezana tudi težava s slabo vidnostjo zaslonov ali pa celo njihovo popolno odpovedjo. Najslabše je bilo na parkirišču pred sečoveljskimi solinami, kjer je bil zaslon dobesedno prežgan.

Ob Lidlovi polnilnici na Dolgem mestu pa smo se spraševali, zakaj arhitekti ne marajo voznikov električnih avtomobilov. Večina običajnega parkirišča je namreč pokritega, polnilnica pa stoji na robu, povsem brez nadstreška.

Želja po tem, da bi v bližini polnilnic dobili še kakšne druge servisne storitve, je ob tej neurejeni malenkosti, očitno že skoraj prevelika. Vsekakor pa bi bilo prav, da je v bližini vsaj stranišče, pa tudi kakšen prostor za prigrizniti in nekaj popiti ne bi bil odveč. Zdaj tega ni, če polnilnica ne stoji blizu drugega objekta – denimo v središču kraja, pred trgovskim središčem, ob bencinskem servisu, restavraciji in podobno. Vsekakor je lokacija lahko pomemben vidik izbiranja prostora za polnjenje električnega avtomobila.

Za silo je, a to ni dovolj za množično uporabo

Kljub temu da je kar nekaj polnilnic na našem ocenjevanju dobilo dobro skupno oceno, pa to ne pomeni, da je ponudba zares zgledna. S stališča uporabnika bi bilo vsekakor nujno poskrbeti, da so polnilnice pokrite, da je plačilo možno s splošno uporabljano kreditno kartico, da so moči polnilnic z enosmernim tokom višje od 150 kW, tistih z izmeničnim tokom pa bi moralo biti čim več, zgolj dva ali štiri polnilna mesta vsekakor niso dovolj.

Da so stvari trenutno še zelo na osnovni ravni, je dokazala tudi naša izkušnja z uporabnico, ki ni natančno vedela, kako uporabiti polnilnico za mamin nov električni avtomobil, prav tako se ni zavedala vseh omejitev, povezanih z močjo polnjenja in vseh načinov plačevanja. Ravno zato, ker električni avtomobili počasi postajajo množičnejši, bi morali še toliko bolj skrbno zasnovati uporabniško izkušnjo, ki je trenutno bolj primerna za tehnike in poznavalce električnih avtomobilov kot za slehernika.

 Preberite še: Električne polnilnice za avtomobile: kakšno polnjenje in kdaj?