Tik pred najkrajšimi, a menda tudi najbolj veselimi dnevi v letu, smo se odločili, da na primerjalnem ocenjevanju preverimo, kaj boste v praksi lahko doživeli, ko boste zaklicali: »Natakar, taksi, prosim!«

Izkušnjo smo sicer preverjali podnevi, prav tako smo taksije poiskali sami, a avtomobili in njihovi vozniki so podobni tudi v drugih okoliščinah.

Na splošno je izkušnja bolj kot ne povprečna, med 16 vožnjami v Ljubljani, Mariboru in po slovenski Istri so taksisti prejeli naslednje ocene:

• enega smo ocenili kot zelo dobrega,
• šest jih je prejelo oceno dobro,
• sedem se jih je izkazalo za povprečne,
• dva sta zaradi res slabe izkušnje dobila oceno nezadovoljivo.

Med pozitivnimi točkami lahko izpostavimo:

• hitro odzivnost klicnih centrov,
• dobro delovanje aplikacij,
• dovolj točno napoved prihoda taksijev,
• z eno izjemo so nas peljali po najbolj logični poti.

Manj smo bili zadovoljni z:

• nezmožnostjo plačila s plačilno kartico v taksijih zunaj Ljubljane,
• vozniki se med vožnjo prevečkrat niso izkazali za pozorne,
• nemalokrat niso upoštevali prometnih predpisov,
• niti eden nas ni opozoril, da se ob začetku vožnje (nalašč) nismo pripeli
• večina ima cenike prilepljene na sovoznikovem senčniku, kjer so slabo vidni,
• tudi taksimeter je običajno nekako skrit za prestavno ročico,
• zelo redko smo vedeli, s kom se vozimo, licence imajo skrbno pospravljene,
• tudi pri rokovanju s prtljago se niso izkazali, v štirih primerih smo se morali znajti sami in odpirati prtljažnik, ki je bil v enem primeru celo zaklenjen.

V Ljubljani spodobno, a s presenečenji na računih

Opazno je, da je ponudba taksijev v Ljubljani precej pestra, a hkrati je tudi res, da se je skrčila, saj nekaterih podjetij, ki smo jih preverili pred štirimi leti, zdaj nismo več mogli priklicati.

Poleg Cammea, ki je s svojo aplikacijo prisoten na vseh treh območjih, ki smo jih obiskali, lahko v Ljubljani za priklic taksija uporabite tudi aplikaciji Metro in City Taxi.

Za prevoze po Ljubljani smo se telefonsko povezali le s Taxi društvom Ljubljana, a le za tako dolgo, da smo jim sporočili, kje bomo počakali na taksi. Že čez nekaj trenutkov smo po SMS dobili obvestilo o čakalnem času in registrski številki taksija. Podatki so bili točni.

Podobna obvestila smo prejeli tudi pri ponudnikih, pri katerih smo za naročilo uporabili aplikacijo, a ne nujno tako podrobno. Cammeo nas je, denimo, obvestil zgolj o tipu avtomobila in interni številki taksija, ne pa tudi o registrski. To seveda ni težava, če taksi čakamo na manj obiskanem mestu.

Kakovost in čistoča avtomobilov

Kakovost in splošna čistoča avtomobilov je bila v Ljubljani na višji ravni kot v drugih krajih, z izjemo Cammea, ki nas je peljal s slabo vzdrževanim vozilom, ki bi mu prav prišlo tudi kakšno bolj konkretno čiščenje stekel in armaturne plošče.

Na drugi strani nas je Taxi društvo Ljubljana peljalo z brezhibno čistim avtomobilom, ki ga je kazila zgolj neugledna škatla s filtrom v prtljažniku. Nadpovprečno kakovosten in čist avtomobil se je pripeljal tudi, ko smo City Taxi naročili prek aplikacije, a avtomobil istega podjetja, v katerega smo sedli kot v prvega v vrsti pred kliničnim centrom, je bil bistveno manj čist.

Kakšna je bila v Ljubljani izkušnja z vozniki?

Med vozniki se je v Ljubljani prav tako najbolje izkazal voznik Taxi društva Ljubljana, ki je bil ustrežljiv, vljuden in prijazno nevsiljiv, njegova vožnja je potekala brez nepotrebnega stresa, ostrih pospeševanj ali zaviranj.

Pri drugih je do boljše ocene manjkala kakšna podrobnost, večinoma povezana s preveliko hitrostjo ali drugimi manjšimi prekrški (pozabljanje na vklop smernikov …).

Najslabše se je izkazala voznica taksija Cammeo, ki je imela težave že pri speljevanju, ko je avtomobil skoraj ugasnil, med vožnjo pa je ob menjavi pasu celo izsilila voznika. Omenimo še voznika City Taxija, v katerega smo sedli pred kliničnim centrom, ki je čez cestne izbokline peljal bistveno prehitro, zato nas je konkretno premetavalo.

Kako dobro je urejeno plačevanje?

Pohvalno je, da smo v Ljubljani lahko vse vožnje plačali s plačilno kartico, prav tako so vsi vozniki sami izdali račun. V drugih mestih to namreč ni bilo samo po sebi umevno. Tudi voznik, ki mu naprava za izdajanje računa ni delovala, se je takoj opravičil in nam račun poslal po elektronski pošti.

Opozarjamo pa na nedoslednost v aplikacijah Cammeo in City Taxi, saj je bila v obeh primerih predvidena cena prevoza za približno evro (nekaj manj kot 15 odstotkov) nižja, kot smo jo potem plačali v resnici, čeprav na cesti ni bilo nobenih zastojev ali drugih ovir.

Ko smo pozneje preverjali račune, smo zaznali še eno »ljubljansko« posebnost. Plačali smo namreč veliko večji del stroška čakalne ure kot v drugih mestih. V enem primeru naj bi od nekaj več kot osmih minut vožnje stali kar šest minut, čeprav so bili edini postanki popolnoma običajni, pred semaforjem.

Na letališče za 30 ali pa 70 evrov

S taksijem smo se peljali tudi iz Ljubljane do letališča Brnik. V smeri proti letališču smo taksi Metro naročili z aplikacijo, ki je dovolj točno napovedala predvideni strošek prevoza. Sama vožnja je potekala hitro, voznik se ni oziral na omejitve niti v predoru, a k sreči ni prišlo do nobenega kritičnega dogodka. Plačali smo lahko s plačilno kartico.

Na letališču smo izbrali taksi iz čakalne vrste, seveda prvega v vrsti, čeprav so bili avtomobili zelo različne kakovosti in stanja, zato bi se sami odločili za kakšnega drugega. A nič ne de, na koncu se je izkazalo, da je bil avtomobil in njegovo stanje še najmanjša težava pri tem prevozu.

Voznik je bil odrezav, prav nič pripravljen odgovarjati na vprašanja, vmes je znal izustiti še kakšno seksistično pripombo. Njegova vožnja je bila počasna, do centra Ljubljane smo se vozili skoraj 50 minut, čeprav je bil promet redek. Kljub mrazu je bilo voznikovo okno vseskozi priprto, saj je voznik med vožnjo kadil elektronsko cigareto.

Na avtocesti je v nekem trenutku močno zavrl, nato pa vozil med 65 in 70 km/h, prav tako je bistveno pod omejitvijo vozil tudi po ljubljanskih ulicah. Takšne vožnje zagotovo ne bi nikomur privoščili, zato je na našem ocenjevanju prejel najnižjo možno oceno.

Za nameček imajo brniški taksisti posebne cene, ki so bistveno višje od cen ljubljanskih taksistov. Za vožnjo do letališča smo tako odšteli manj kot 30 evrov, v nasprotno smer pa skoraj 70 evrov. Pri tem ni odveč informacija, da vam bodo ob vožnji z Brnika zaračunali tudi vsak kos prtljage po dva evra, čeprav gre le za običajen nahrbtnik z notesnikom.

V posebnem prispevku preverite, kako je mogoče znižati stroške prevoza po mestu ali z letališča >

Utrujeni taksiji v Mariboru

Tudi v štajerski prestolnici je mreža prevozov s taksijem dovolj gosta, da po klicu ne boste čakali več kot deset minut, da vas pridejo iskat. Zaznali smo, da je njihov vozni park lahko precej kritičen, večina vozil je bila starejšega datuma in slabo vzdrževana.

Dodatno nas je zmotilo, da so skoraj vsi avtomobili čezmerno odišavljeni, ob vonju dišečih smrekic in podobnih pripomočkov smo lahko zaznali tudi vonj po cigaretnemu dimu. Da v avtomobilih marsikateri voznik res kadi, se je izkazalo na avtobusni postaji, kjer smo sedli v prvi taksi (Taxi Mat), ki je stal na njim namenjenemu parkirišču.

Voznica je med čakanjem v avtomobilu, sicer ob odprtem oknu, kadila. Njen avtomobil je bil tudi sicer najbolj dotrajan, med merilniki je celo svetil napis »Engine fault« za okvaro na motorju, kar nam ni ravno vzbujalo hudega zaupanja. Vseeno smo na cilj prispeli srečno.

Naročilo prek aplikacije v Mariboru le pri enem ponudniku

V Mariboru smo po aplikaciji lahko naročili samo taksi Cammeo, pri čemer smo dobili vse potrebne informacije, voznik je bil točen, peljali smo se z enakim avtomobilom kot v Ljubljani, a tu je bil spodobno vzdrževan in očiščen.

Nasprotno so bili v kombiju podjetja Mestni taxi Maribor sedeži popacani z zasušenimi madeži, prav posebej čist ni bil niti starejši avtomobil taksi podjetja Štajerka.

Njegov voznik je bil precej zmeden, saj smo morali najprej skoraj teči za njim, ker ni ustavil na dogovorjeni avtobusni postaji, ampak nekaj deset metrov naprej. Pozneje nas je odložil v garažni hiši, kjer je ustavil tako, da je zaprl glavno pot (čeprav je bilo le nekaj metrov stran posebno postajališče za taksije). Ker smo bili v garaži, se ni mogel povezati s sistemom in nam izdati računa, zato nam ga je poslal s sporočilom MMS po telefonu.

Račun smo v Mariboru v treh drugih primerih dobili šele po pozivu, le Cammeov taksist nam ga je izdal sam in takoj ob prihodu na cilj. Posebej izpostavljamo voznika Taxi plus, ki nam je z osornim glasom povedal, da bi morali za račun prositi prej. Predvidevamo, da ni bil ravno njegov dan, saj je med sicer kratko vožnjo dvakrat prevozil rdečo luč. Zato smo mu namenili najslabšo možno oceno.

Ob morju predrago celo za taksiste

V slovenski Istri smo preizkusili taksije v treh občinah, seveda smo se peljali tudi med posameznimi kraji. Iz Kopra do Portoroža smo prišli izjemno hitro, sicer prijazen voznik je rad izkoristil prazno cesto in se ni oziral na omejitve, a tudi v tem primeru do kakšnega močnejšega zaviranja ali podobno zoprnega dogodka ni prišlo.

Cena te vožnje je bila še sprejemljiva, kar pa težko rečemo za taksije, ki smo jih naročali v piranski občini.

Že štartnina stane osem evrov, vanjo so sicer vključeni trije kilometri, a ko je vožnja daljša, se račun hitro povečuje. Skoraj 15 evrov za prevoz od Portoroža do Pirana s Taxijem Piran je skoraj enkrat več, kot smo za enako razdaljo plačali v Ljubljani.

Kakšna je bila izkušnja z vozniki na Obali?

Voznik v omenjenem taksiju je bil sicer zabaven, a nas je kar tikal in vmes izrekel tudi kakšno prostaško podrobnost o dogajanju na Obali.

Ko smo se iz Pirana odpravili do izolske bolnišnice, smo v Taxiju Jasna o tem lahko izvedeli še več, na lepši način, je pa voznik med govorjenjem občasno kar malo zaplaval po cesti. Ni bilo kritično, prijetno pa tudi ne.

Izkazal se je s skrbjo za potnike, saj je taksimeter izključil že nekaj kilometrov pred prihodom, očitno bi sicer za 10-kilometrsko pot plačali skoraj 40 evrov. Ob tem je prepričano zagotovil, da je takšne cene zapovedala piranska občina. Pozneje smo preverili, a kot smo pričakovali, je občina določila zgolj najvišje cene.

Pred začetkom poti do Kopra smo od voznika izolskega Taxija 2 izvedeli, da bi bilo bolje v bolnišnici Izola poklicati koprski taksi, ker je menda cenejši. Voznik se je potem izkazal za vljudnega in prijetnega, zmotilo pa nas je, da je med vožnjo uradoval s telefonom ob ušesu.

V Kopru se nam je zgodilo, da Cammeova aplikacija ni našla taksija, zato smo jih poklicali. Po SMS smo kmalu zatem dobili informacijo o prihodu, a tokrat ne tipično Cammeovega avtomobila, ampak pogodbenega taksista. Ni bil videti preveč zadovoljen, na koncu smo morali potrkati po šipi, da smo lahko iz prtljažnika vzeli prtljago, a sama vožnja je potekala brez zapletov.

 Preberite tudi: Taksiji in alternative: kako se najbolj učinkovito premakniti od točke A do točke B