Na našem preverjanju taksi prevozov v Ljubljani, Mariboru in slovenski Istri smo ugotovili, da je osnovna uporabniška izkušnja pogosto dobra, vendar so med posameznimi ponudniki in predvsem med regijami precejšnje razlike.
Našo izkušnjo lahko na kratko povzamemo takole: prijazni vozniki, občutne razlike v cenah in nekaj neprijetnih presenečenj.
Prevoz s taksijem je storitev, pri kateri potnik praviloma pričakuje predvsem tri stvari:
- da bo avtomobil prišel v dogovorjenem času,
- da ga bo voznik varno in po razumni poti pripeljal do cilja,
- da bo na koncu jasno, koliko in za kaj mora plačati.
Preverili smo 18 voženj oziroma ponudnikov: šest na območju Ljubljane in Brnika, pet v Mariboru ter sedem v slovenski Istri. Ocenjevali smo celotno izkušnjo, od naročila in čakanja na prihod do avtomobila, voznika, načina vožnje, uporabe taksimetra, izdaje računa in možnosti plačila s kartico.
Pri tem ne gre za statistično raziskavo, iz katere bi lahko sklepali o vseh taksistih posameznega podjetja ali mesta. Vsaka vožnja je zgodba zase, a s stališča potnika bi morala vsaj približno odražati vsaj najbolj pomembne vrednote posameznih podjetij. Našli smo kar nekaj zanimivih vzorcev.
Čakanje večinoma kratko, a ne vedno
Pri naročanju večinoma ni bilo večjih težav, večina avtomobilov je prišla v napovedanem času ali celo kakšno minuto prej.
Ljubljana
V Ljubljani smo na primer pri Metroju čakali približno pet minut, pri Wiziju pet, pri Laguni osem in pri Rondoju deset minut.
Maribor
Tudi v Mariboru je bil odziv večinoma hiter: pri Taxi Plus je avtomobil prišel že približno minuto po naročilu, pri Wiziju v treh minutah, pri Štajerki v petih.
Precej manj prijetna je bila izkušnja z Mestnim taksijem, kjer se na prva dva klica ni oglasil nihče in nam je uspelo šele v tretje. Ko je bilo naročilo sprejeto, je avtomobil sicer prišel hitreje od napovedanih 15 minut.
Slovenska Istra
Največ potrpežljivosti smo potrebovali v slovenski Istri. Pri Taxi Jani smo na avtomobil čakali 22 minut, čeprav je bilo napovedanih približno 15 minut. Pri Taxi Panama so ob naročilu po našem vprašanju napovedali prihod v sedmih do osmih minutah, čakali pa smo 18 minut. Po drugi strani so bili nekateri zelo hitri: ATX je prišel v treh minutah, Taxi2 v dveh.
Dobra praksa je, če potnik dobi informacijo, kateri avtomobil prihaja
To pa je prej izjema kot pravilo. Pozitivno je izstopal Wizi, kjer smo prejeli SMS z informacijo o prihodu skupaj z oznako vozila. Pri večini drugih smo morali preprosto počakati in prepoznati taksi.
Koliko stane vožnja s taksijem?
Največje razlike smo opazili pri cenah. Teh sicer ni mogoče neposredno primerjati brez upoštevanja dolžine poti, a že ceniki pokažejo, kako različne so tarife.
Pri tem je treba poudariti, da je plačilo za vožnjo razdeljeno na tri dele: štartnino, kilometrino in čas čakanja.
Razmerje med njimi ni predvidljivo, štartnina lahko že vključuje nekaj prevoženih kilometrov (tri do pet), čas čakanja pa ni povezan z morebitnim čakanjem potnika (recimo na dvig z bankomata), ampak se začne zaračunavati skoraj vedno, ko se avtomobil ustavi (pred semaforjem, v koloni …).
Ljubljana in vožnja do letališča
V Ljubljani smo za 3,7 kilometra dolgo vožnjo z Laguno plačali 6,98 €, za 7,2 kilometra z Wizi 10,65 €, z Rondojem pa 10,80 € za približno šest kilometrov.
Vožnja na oziroma z letališča je bila pričakovano dražja: za 23 kilometrov v eno smer smo plačali 30 €, za 26 kilometrov v drugi smeri pa 42,15 €.
Maribor
V Mariboru so bile vožnje kratke, vendar ne ravno poceni. Za približno 2,3 do 2,7 kilometra smo plačevali od 5,90 do 7,80 €. Kilometrine v preverjenih cenikih so segale od 1,50 do 2,10 €. To pomeni, da lahko že zelo kratka mestna vožnja hitro stane 7 ali 8 €.
Ob morju lahko nekaj kilometrov stane presenetljivo veliko
Še večje presenečenje nas je čakalo v slovenski Istri.
Za 7,8 kilometra dolgo pot med Strunjanom in Piranom smo plačali 23,20 € s štartnino 8 €, kar je daleč največ med preverjenimi vožnjami.
Za zgolj 4,3 kilometra med Piranom in Portorožem smo pri drugem ponudniku plačali celo 16,50 €. Pri tej vožnji smo za štartnino plačali 3,50 €, za vsak kilometer pa 3 €.
Predvsem ob morju je zato smiselno cenik preveriti še pred začetkom vožnje. Razlike med ponudniki so lahko dovolj velike, da izbira prvega razpoložljivega taksija ni nujno najugodnejša. Pri tem ni odveč ponovno pripomniti, da smo v tem delu Slovenije na taksije v povprečju čakali najdlje.
Taksimeter ni okras
Pri taksiju bi moral imeti potnik pregled nad ceno med samo vožnjo. Prav tu smo naleteli na nekaj resnejših pomanjkljivosti.
Zakon določa, da mora biti taksimeter med prevozom vključen od začetka do konca vožnje, cena pa se izračunava na podlagi prevožene razdalje in časa v skladu z izbrano tarifo. Taksimeter in obvestilo o tarifi morata biti nameščena tako, da ju potnik lahko vidi.
V večini preverjenih avtomobilov s tem ni bilo večjih težav, ne pa v vseh. Pri Taxi2 v Izoli taksist taksimetra sploh ni vključil. Za dobre tri kilometre dolgo vožnjo je zahteval okroglih 10 €, račun pa smo dobili šele na zahtevo. Cenik na senčniku je bil postavljen tako, da ga iz notranjosti vozila ni bilo mogoče videti.
Ceniki so sicer najbolj pogosto nalepljeni na notranji del senčnika (ali na vetrobransko steklo za njim), kar ni ravno najbolj idealna rešitev, še zlasti za zadaj sedeče potnike. V taksiju Laguna v Ljubljani cenika sploh nismo opazili.
Pri ljubljanskem taksiju Wizi je bil taksimeter na telefonu, odloženem na odlagalno mesto pod sredinsko konzolo, zato ga nismo mogli spremljati, sedeči zadaj pa so imeli težave s pregledom nad taksimetrom za prestavno ročico, kar je precej pogosta praksa.
To niso nepomembne podrobnosti. Vidna tarifa in delujoč taksimeter omogočata potniku, da spremlja strošek vožnje in pozneje lažje preveri morebitno nepravilnost.
Vsi taksisti v Sloveniji za svojo dejavnost potrebujejo licenco. Med našim ocenjevanjem nismo preverjali, ali jo v resnici imajo, so pa dodatne točke pridobili vozniki z vidno oznako licence in s podatki o vozniku. Nekaj več jih je bilo v Mariboru, drugod pa teh informacij med vožnjo nismo opazili.
Račun? Včasih šele, ko ga zahtevate.
Pri taksistih očitno ni ustaljena praksa, da izdajo račun brez zahteve. Pri našem preverjanju so nam ga sami natisnili v desetih primerih, v preostalih smo morali zanj vprašati.
Ne vemo, zakaj, a od taksista Wizi, ki nas je peljal po Mariboru, nam računa ni uspelo izprositi. Izdaja računa je po zakonu obvezna, zato skupna ocena ne presega ocene ocene nezadovoljivo, saj računa nismo prejeli niti po dodatni prošnji.
Posebno poglavje je plačevanje s kartico
Najbolj izrazita težava se je pokazala v slovenski Istri. Prav pri nobenem vozniku kartično plačilo ni bilo mogoče, nam je pa taksist ATX ponudil, da se ustavi pri bankomatu, kjer smo dvignili dovolj denarja za plačilo.
V letu 2026, še zlasti pa za turistično območje, kjer je veliko domačih in tujih obiskovalcev, je po našem mnenju takšna omejitev ne samo nepraktična, ampak popolnoma nesprejemljiva.
Vozniki večinoma prijazni, včasih tudi zelo zgovorni
Če je pri cenah in formalnostih precej prostora za izboljšave, je bila človeška plat storitve praviloma boljša. Voznike smo večinoma ocenili kot prijazne in vljudne, pogosto z najvišjo oceno. Vsi so nam tudi pomagali pri prtljagi.
Nekateri so bili zelo komunikativni, kar ni nujno vedno samo pozitivno. Ljubljanski voznik Wizi iz Bosne in Hercegovine nam je razložil, da slovensko še ne govori, ker je na delovnem mestu šele osmi dan. S pridom je uporabljal navigacijo, a vmes tudi spregledal odcep za krajšo pot. Tudi Metrojev voznik v rahlo zakajenem taksiju je bil izrazito klepetav. Med potjo je pripovedoval o taksijih, politiki in drugih dogodivščinah.
Podobno je bilo na Obali, kjer je voznik Taxi Piran med vožnjo opisoval svoje poti na športna prizorišča po Evropi. ATX pa ima voznika, ki že od daleč prepozna staro žensko v italijanskem avtomobilu in benti nad njo, ker vozi po omejitvah, razložil je tudi, da v meganu s francosko registrsko označbo zagotovo niso Francozi, ker imajo oni boljše avtomobile – kar koli že to pomeni.
Drugi so bili precej bolj molčeči. Nobeno ni samo po sebi slabo: nekdo ima rad pogovor, drugi bi se raje peljal v miru. Pomembno je predvsem, da voznik zna oceniti odziv potnika.
Varna vožnja ne bi smela biti odvisna od sreče
Vožnje so večinoma potekale mirno in brez večjih posebnosti, a zabeležili smo nekaj ravnanj, ki jih ne moremo spregledati.
Prej omenjeni voznik ATX je v predoru z omejitvijo 80 km/h vozil približno 120 km/h. Voznika Taxi Panama in Taxi2 sta med vožnjo pogosto uporabljala telefon, prvi je celo pisal sporočila. Med vožnjo s taksijem Capris smo zabeležili izsiljevanje kolesarja v krožišču, v Mariboru je voznik Taxi 1A prevozil rdečo luč.
Pri drugih vožnjah je šlo za manj resne, a vseeno opazne pomanjkljivosti: za sunkovito pospeševanje in zaviranje, vožnjo nekoliko nad omejitvijo ali neuporabo smernikov.
Varnostni pasovi
Presenetljivo enoten (žal v negativno smer) je bil rezultat pri varnostnem pasu: vozniki nas skoraj niso opozarjali, ko se (namerno) nismo pripeli. Kjer je opozorilo bilo, je praviloma prišlo iz avtomobila oziroma njegovega sistema za zaznavanje nepripetega potnika, ne od voznika.
Še bolj skrb vzbujajoče je, da smo v dveh avtomobilih (Capris in Panama) na zadnjem sedežu naleteli na zataknjen varnostni pas, zaradi katerega se potnik sploh ni mogel pripeti.
Najkrajša pot ni vedno samoumevna
Pri večini voženj je izbrana pot približno ustrezala navigaciji ali pa je imel voznik razumljiv razlog za drugačno traso. Voznik ATX je na primer zaradi gneče izbral pot skozi Strunjan, kar je bila smiselna odločitev in je celo nekoliko skrajšala pot.
So pa bile tudi izjeme. Pri vožnji z ljubljanskega letališča do stavbe GZS je voznik po mestu izbral daljšo pot čez Drenikovo, zastoj na Celovški jo je za nameček še časovno podaljšal. Na Obali je voznik Taxi Piran izbral pot čez Beli križ namesto neposrednejše in krajše poti po glavni cesti čez Valeto.
Na podlagi posamezne vožnje seveda ne moremo vedeti, ali je bila drugačna pot izbrana namenoma (zaradi višje cene) ali zaradi voznikove presoje razmer. Prav zato bi bilo dobro, da voznik potniku pove, zakaj se odloča za daljšo oziroma drugačno traso.
Kratek stavek o zastoju ali obvozu odpravi precej dvomov. To še posebej velja za odseke, kjer potekajo dela (denimo vožnja z letališča Brnik) in mora zato taksi več časa kot sicer voziti po lokalnih cestah.
Dobra storitev ni samo vožnja od A do B
Naš pregled je pokazal precej pisano podobo slovenskih taksijev. Osnovna storitev je bila večinoma opravljena brez težav, vozniki so bili pogosto prijazni, ustrežljivi in pripravljeni pomagati. Tudi čakalni časi so bili v večini primerov razumni.
Toda prav podrobnosti ločijo dobro taksi storitev od zgolj prevoza. Potnik mora že ob vstopu jasno videti cenik in taksimeter, ta mora delovati od začetka do konca vožnje, račun ne bi smel biti nekaj, za kar je treba posebej prositi, voznik pa bi moral spoštovati prometna pravila in poskrbeti tudi za osnovno varnost potnikov.
Največja previdnost je potrebna pri cenah, zlasti na Obali, kjer so razlike med ceniki velike in so lahko kratke vožnje presenetljivo drage. Tam je skoraj nujno računati, da boste morali vožnjo plačati z gotovino.
Preden sedete v taksi, zato ni odveč pogledati cenik oziroma vprašati za okvirno ceno. Med vožnjo pa spremljajte, ali je taksimeter vključen. To ni izraz nezaupanja do voznika, ampak povsem običajen del pregledne taksi storitve.
Preberite tudi: Naročanje taksija je preglednejše z aplikacijo