Ocenjevanje toaletnih prostorov na slovenskih železniških postajah.

Vožnja z vlakom velja za enega od najbolj pomembnih delov v sestavljanki, imenovani trajnostna mobilnost. V Sloveniji je ta del že od osamosvojitve precej zanemarjen, več pozornosti smo v tem času namenili cestam. V zadnjem obdobju pa se vendarle tudi potniški promet na železnicah prebija v ospredje, a žal zaenkrat še predvsem na papirju, čeprav nekatere poteze kažejo na pozitiven trend, ki bo zagotovo bolj opazen v (bližnji?) prihodnosti. Zato smo se odločili, da po lanskem ocenjevanju toaletnih prostorov ob slovenskih avtocestah tokrat preverimo, kako je s čistočo, opremo in ostalimi podrobnostmi v toaletnih prostorih na železniških postajah.

Tabela z rezultati ocenjevanja, kliknite za povečavo

Zastarelo, a čisto
Če bi želeli na kratko zajeti dogajanje, ki smo mu bili priča med obiskom 13 železniških postaj, ki sodijo med najbolj prometne v Sloveniji, potem primerjava med razvitostjo cestnega in železniškega prometa ne more uiti. Medtem ko se z avtomobilom vozimo po sorazmerno novih in sodobnih avtocestah, nas vlaki v daljavo zapeljejo po zastareli infrastrukturi, del katere so tudi železniške postaje. Nenavaden je prizor, ko železničar leta 2018 na roke spušča zapornice pred prihodom vlaka. V nekako tako razvito obdobje sodijo tudi številni toaletni prostori, ki smo jih obiskali. Pogosto smo se vrnili nekaj deset let nazaj, oprema od takrat pač ni doživela bistvene prenove. A nekaj moramo priznati: že res, da je kar nekaj toaletnih prostorov pozabljenih v času, tudi vzdržujejo jih ne prav vestno, a glede čistoče v njih nimamo nobenih bistvenih pripomb. Edina izjema so kakšne porisane stene (včasih tudi druga oprema), med obiskovanjem pa vendarle nismo naleteli na toaletni prostor, ki bi nas odbijal že takoj po vstopu.

Kdor išče, ta najde – če ima ključ
Pohvalno je tudi dejstvo, da so prav vsi toaletnih prostori brezplačni za uporabo. Včasih boste sicer potrebovali ključ, kar bi znalo biti zoprno predvsem na tistih postajah, kjer blagajno že v zgodnjih popoldanskih urah zaprejo. Ali pa je zaprta ves čas, kar se nam je zgodilo v Borovnici. Tamkajšnjega toaletnega prostora tako sploh nismo mogli preveriti, resnici na ljubo pa niti nismo opazili nikakršnih oznak, da bi sploh obstajal ... S ključem smo vstopili v toaletne prostore v Grosupljem, Laškem, Litiji, Škofji Loki (samo ženske) in Trbovljah (samo ženske), pri čemer smo ključ iskali pri blagajni oziroma prometniku, saj na vratih večinoma ni oznake, kje naj bi ga dobili.

Tudi sicer ni ravno nujno, da so toaletni prostori dobro označeni. Razgledovali smo se pred postajnim poslopjem (na peronu) in v čakalnici, a v Litiji, Novem mestu Kandiji, Sevnici in Trbovljah oznak nismo našli. K sreči so vse obiskane železniške postaje urejene, okolica je čista in zato sprehajanje od enega do drugega dela ni neprijetno.

Brez tople vode
Oceno splošnega vtisa smo podali takoj ob vstopu v toaletni prostor. Kot smo že zapisali, nas nadaljne ocenjevanje nikjer ni odbijalo, še najmanj veselja smo imeli v Litiji, kjer so toaletni prostoru v starih zabojnikih ločeni od postajnega poslopja, in v Kranju. V obeh primerih so prostori izrabljeni, slabo razsvetljeni, v Kranju tudi močno popisani. Bi bilo pa pretirano reči, da niso bili čisti.

V vseh toaletnih prostorih je dovolj umivalnikov, iz pip praktično vedno priteče zgolj hladna voda. Edina izjema je celjska železniška postaja, nekoliko manj hladno vodo smo začutili tudi v Litiji. Praktično vedno je za dotok vode treba pritisniti na tipko ali pa obrniti en in edini ventil. Pohvalno je, da je v vseh toaletnih prostorih na voljo tekoče milo, edino v Litiji ga je zmanjkalo v moškem delu. Roke smo si večinoma brisali s papirnato brisačo, le v Ljubljani imajo običajen sušilnik, v Laškem pa hitrega. Brisače ni bilo v Domžalah in Litiji, v Grosupljem in Novemu mestu Kandiji pa so namesto brisače obesili kar toaletni papir, kar ni ravno najbolj prikladno, saj ta moker razpade.

Za intimnost je v toaletnih prostorih na železniških postajah poskrbljeno dovolj dobro, a daleč od tega, da bi bili lahko zadovoljni. Pisoarji so (pre)pogosto brez vmesnih pregrad (ali pa pregrade, ki bi preprečevala pogled iz skupnega prostora), še bolj pa nas je negativno presenetilo dejstvo, da smo kar na petih postajah (Kranj, Litija, Novo mesto Kandija, Sevnica in Škofja Loka) pogrešali ključavnice v kabinah.

Počepniki niso samo na Balkanu
Pri čistoči smo slabšo oceno namenili toaletnim prostorom, kjer smo opazili popisanost sten in opreme, prav tako smo negativno ocenili prostore, ki niso imeli stene in tal iz (sodobnih) keramičnih ploščic. Tiste na kranjski železniški postaji sodijo še v čase prejšnje države, na litijski pa keramike sploh ni, kar otežuje ustrezno čiščenje. Redko smo opazili zaobljene robove, ki onemogočajo nabiranje umazanije v kotih. Bolj smo zadovoljni s čistočo v kabini, kjer nismo opazili omembe vrednih pomanjkljivosti, tudi mehanizmi za izpiranje so delovali brez težav. V dveh moških toaletnih prostorih (Domžale in Litija) smo odkrili pri nas že malo pozabljene počepnike, kar pa ni vplivalo na oceno, saj je bila v obeh primerih čistoča na dovolj visoki ravni.

Papirja dovolj, vtičnic ni
Tudi pri najpomembnejši opremi so se na železniških postajah lepo izkazali. Prav v vseh kabinah smo našli dovolj toaletnega papirja, ob stranišču stojijo metlice, straniščne deske so čiste in nepolomljene (edina izjema je eno od ženskih stranišč v Trbovljah, kjer je deska manjkala). Manj smo bili zadovoljni s pomanjkanjem obešalnih kljuk na vratih ali steni. Vrhnjih oblačil ne boste mogli sleči in obesiti na postajah Domžale, Novo mesto Kandija in Škofja Loka, z nekaj sreče pa vam bo to uspelo v Sevnici (kljuke niso v vseh kabinah), medtem ko v Mariboru manjkajo v ženskem delu (a so prisotne v moškem), podobno je v Kranju (a pri moških visijo zgolj na enem vijaku), v Trbovljah pa je kljuka na ženskem delu, pri moških pa ne.
V nobenem (moškem) toaletnem prostoru nismo odkrili vtičnice (denimo za britje), pri ženskah pa smo posebej preverili, ali je posoda za odpadke (ki je sicer prisotna v prav vseh skupnih toaletnih prostorih) postavljena tudi v kabino. Našli smo jo v Celju, Grosupljem, Laškem in Mariboru, v Ljubljani pa v večini kabin, a ne vseh. Prav noben toaletni prostor se ne more pohvaliti s kakšno dodatno opremo, denimo papirjem za prekrivanje straniščne deske ali vrečk za vložke v ženskem delu.

Za zgled Laško, Kranj in Litija iz nekih drugih časov
Pod črto so toaletni prostori na železniških postajah vredni obiska, rahel smrad smo zaznali le v Domžalah, Trbovljah in Ljubljani. Splošni vtis pa je zelo odvisen od tega, kdaj je bil prostor zadnjič resneje obnovljen. Zato ni presenetljivo, da so najboljšo skupno oceno dobili pred kratkim prenovljeni toaletni prostori na železniški postaji Laško, saj je v njih še dišalo po sveži barvi. Delno jih lahko pograjamo, ker smo morali po ključ k blagajni, pri vsem ostalem pa so lahko svetel zgled. Na drugi strani so najslabšo oceno dobili zastareli toaletni prostori v Domžalah, Kranju, Litiji, Novemu mestu Kandiji in v Trbovljah, od katerih posebej izpostavljamo Kranj kot najbolj zanemarjen, in Litijo kot najbolj nenavaden toaletni prostor.

Kako smo ocenjevali?