Primerjalno ocenjevanje prevozov s taksiji.
Čeprav se morda zdi, da so se taksiji pojavili šele z večjim razvojem avtomobilizma, pa so v resnici kočijaži v večjih mestih (denimo Pariz in London) ponujali plačljiv prevoz potnikom do želene lokacije že v 17. stoletju. Tudi danes so taksiji najbolj uporabljani v mestih, predvsem za krajše razdalje, denimo do 10 ali 15 kilometrov. Marsikdo se z njimi pelje tudi bistveno dlje, pri čemer pa velja, da je cena v tem primeru najpogosteje dogovorjeno vnaprej. Nas so tokrat zanimale storitve priložnostnega prevoza s taksijem v Ljubljani, Mariboru in Portorožu oziroma na Obali. Taksije smo preizkušali v paru, s seboj smo imeli manjši kovček, v vozilo pa smo sedli na zadnje sedeže.
Tabela z rezultati ocenjevanja (kliknite na fotografijo za povečavo)
Potrošniki za poziv taksistu uporabljajo različne načine. Pri nas ni tako popularno ustavljanje taksija, ki ga opazimo na cesti, večinoma ga naročimo po telefonu ali v zadnjem času tudi preko mobilne aplikacije. Poseben primer predstavljajo taksiji, ki na potnike čakajo na posebej označenih parkiriščih. Pri našem ocenjevanju smo najprej preverili spletne strani ponudnikov in naključno izbrali 15 taksi podjetij, ki smo jih vključili v preverjanje, štiri taksije smo izbrali sproti na parkiriščih.
Cenik ni vedno preprosto dostopen
Vsi obravnavani ponudniki v Ljubljani in Mariboru imajo svojo spletno stran ali vsaj profil na Facebooku, ljubljanski imajo vedno tudi nazorno in jasno objavljene cene. V Mariboru cen na spletni strani nismo našli pri Mestnem taxiju, pri Mikro taxiju pa objavljajo samo ceno za kilometer vožnje. Še slabše informacijo o ceno razširjajo na Primorskem. Večinoma smo si morali pomagati s splošnim seznamom podjetij, ki ponujajo taksi prevoze, saj imajo le redka svoje spletne strani.
Skladno s tem so tudi njihove informacije bolj skope. Konkretnega cenika, v katerem bi bila cena prevoza razmejena na štartnino, ceno na kilometer in ceno za čakalno uro, nismo odkrili pri nobenem od njih, v najboljšem primeru so na spletni strani navedene okvirne cene do določenih ciljev. Tudi, ko smo ponudnike poklicali, nam ni uspelo vedno dobiti konkretnega podatka, večinoma so nam zaupali zgolj pričakovan strošek prevoza.
Petnajst prevozov smo naročili po telefonu, pri čemer smo preverili, kakšne informacije zahtevajo od nas, hkrati pa tudi, kakšne podatke dobimo od njih. Za informacijo o času čakanja smo morali pogosto povprašati. Izjema je Cammeo (tako v Ljubljani kot v Mariboru), pri katerem predvideni čas prihoda sporočijo po kratkem sporočilu (SMS). Prav tako smo obakrat pri Cammeu izvedeli, kateri avtomobil (številka) nas bo prišel iskat. Ta podatek je pomemben v primeru, ko pokličemo taksi na lokacijo, kjer se jih v danem času ustavlja več (denimo po športnem ali glasbenem dogodku).
Ko čakaš pol ure dlje ...
Sporočeni časi prihoda so večinoma kar držali, samo v dveh primerih smo čakali bistveno dlje kot je bilo napovedano. Med prometno konico v Ljubljani smo to nekako pričakovali, kolona je taksi zadržala za nekaj manj kot deset minut dlje (je pa res, da ne bi bilo nič narobe, če bi nas centrala ali voznik o tem obvestila). Najbolj kritično je bilo med čakanjem na taksi v Strunjanu. Potem ko je bil predvideni čas čakanja (10 do 15 minut) že podvojen, smo poklicali še enkrat. Izvedeli smo, da bomo morali počakati še pet minut, na koncu se je skupni čakalni čas podaljšal na skoraj 45 minut. Ob informaciji o daljšem čakalnem času, ki so nam jo brez vprašanja podali pri taksiju Rondo, smo jih prosili, da nas voznik nekaj minut prej pokliče – in to je, pohvalno, tudi storil.
V štirih primerih (ljubljanska in mariborska železniška postaja, ljubljanski klinični center in letališče Brnik) smo sedli v prvi taksi, ki je že čakal na postajališču. Takšna izbira je za potrošnika najdražja, cena za prevožen kilometer je več kot dvakrat višja kot pri taksijih, ki jih naročimo po telefonu. Že zelo kratka vožnja, denimo od mariborske železniške postaje do avtobusne postaje (400 m) vas bo lahko stala štiri evre, vožnja z letališča Brnik do Ljubljane pa 48 evrov. Za primerjavo povejmo, da smo za pot do letališča Brnik s taksijem na klic odšteli konkretnih 13 evrov manj.
Cene na prvi pogled precej podobne
Med taksiji na klic so cene bolj podobne, večinoma boste za kilometer vožnje odšteli nekaj manj kot evro, k temu je treba prišteti še približno evro za štartnino. Kot žafran so dragi prevozi s taksijem ob Obali. Večina taksistov namreč zaračunava fiksnih osem evrov za prevoz do treh kilometrov, nato pa po prevoženi razdalji. Osemkilometrska pot med Piranom in Strunjanom bi nas stala več kot dvajset evrov, a smo plačali nekaj manj, ker je voznik prijazno prej ustavil taksimeter, največ smo plačali 25 evrov za vožnjo od izolske bolnišnice do Lucije. Tu je treba priznati, da so nas ob klicu opomnili na visok strošek. Cene prevoza s taksijem sicer niso vključene v ocenjevanje in ne vplivajo na skupno oceno, objavljamo jih zgolj kot informacijo.
Glede na naše izkušnje, vam priporočamo, da se o ceni prevoza prepričate pred vožnjo, da ne bo prihajalo do nepotrebnih zapletov. V taksiju mora biti cenik sicer na vidnem mestu, a nam ga nekajkrat sploh ni uspelo opaziti ali pa je bil prilepljen na vrhnji del armaturne plošče in tako praktično neviden z zadnjih sedežev. V takšnem primeru smo ustrezno zmanjšali oceno za vozilo in voznika.
Podobno velja za licenco taksista, ki smo jo le izjemoma opazili na izpostavljenem mestu (denimo na sredinski konzoli), bolj pogosto je bila zataknjena na voznikovi strani armaturne plošče ali obešena okrog vzvratnega ogledala, kar pomeni, da ni bila vedno vodna potnikom. Tudi taksimetri bi bili lahko bolje vidni, tako pa so večinoma postavljeni na dno vozila med sprednja sedeža in je trenuten znesek cene prevoza z zadnjih sedežev težje spremljati. Na pozitivni strani omenimo primer taksija Cammeo, ki je imel taksimeter v notranjem vzvratnem ogledalu.
Alternativni pogoni in voznice še redki
Večinoma smo se vozili v dizelsko gnanih vozilih, v Sloveniji se očitno še ni močno razširila praksa hibridnih ali celo električnih taksijev. Morda smo samo imeli smolo, a prav ekološko se nismo počutili. Kot zanimivost povejmo, da nas je le enkrat, v Mariboru, peljala voznica. Prtljago, letalski kovček, ki smo ga nosili s seboj, so nam vozniki (in voznica) radi pomagali naložiti ga v prtljažnik. Spotoma smo še preverili, ali imajo vozniki v prtljažniku vsaj osnovni otroški avtomobilski sedež, opazili smo ga le v mariborskem taksiju Cammeo, zato vsem, ki bodo v taksiju potovali z otrokom, priporočamo, da izrecno zahtevajo vozilo z otroškim avtomobilskim sedežem.
Ob Obali smo se razen v enem primeru vedno peljali v kombiju, torej bi lahko ceno prevoza razdelili na osem potnikov, a smo kasneje izvedeli, da bi bila v tem primeru tudi cena na prevožen kilometer višja. Kombi nas je enkrat prišel iskat tudi v Mariboru (Plus), pot od avtobusne postaje do bolnišnice pa zato ni bila nič dražja. Ostale vožnje smo največkrat opravili z limuzinami ali karavani srednjega razreda, kar pomeni, da je bilo prostora na zadnjih sedežih dovolj. Utesnjeno smo se počutili le v Fiatu Doblu (Mikro taxi), kjer sta bila oba sprednja sedeža potisnjena močno nazaj. Večina vozil je bila starih nekaj let, a dobro ohranjena, vsa so bila čista tako zunaj kot znotraj in ne preveč odišavljena. V Ljubljani smo enkrat sedli v zakajen taksi (Laguna).
Prijazni in pošteni vozniki
Večina voznikov je bila prijaznih, med vožnjo so se radi ukvarjali s telefonom (klici, prebiranje sporočil …), sicer pa so vozili dokaj po pravilih, večinoma uporabljali smernike in bistveno ne prekoračili omejitev hitrosti. Taksimetre so vključili ob začetku vožnje in jih izključili včasih še nekaj metrov pred koncem. Praviloma so zneske zaokroževali navzdol. V pogovor se velika večina taksistov ni silila, izjema je bil voznik taksija Piraneze, s katerim smo hočeš nočeš predelali vso notranjo in zunanjo politiko. Ves čas je pogovor potekal prijazno in mirno, a kdo se z voznikovimi teorijami in idejami morda ne bi čisto strinjal ...
V pozitivno smer izpostavljamo voznika, ki nas je peljal od letališča Brnik do Ljubljane, saj se je po začetku vožnje predstavil z imenom, prav tako nas je edini povprašal, ali nas moti izbor in glasnost glasbe. A tudi pri ostalih voznikih glasba ni bila nikoli moteča, prav tako ne glasnost. Bolj nas je zmotilo, če je bilo v taksiju (pre)vroče ali pa je voznik vozil z odprtimi oziroma priprtimi šipami. Takšnim smo oceno za vozilo in voznika malce zmanjšali.
Le eden od voznikov (Laguna) nas je opozoril, da se pripnemo (češ, da bomo sicer plačali kazen), v mariborskem taksiju Plus so bile opozorilne nalepke za pripetost, ostalim očitno ni mar za denarnico in predvsem varnost potnikov (in tudi njihovo varnost). Ob Obali smo dvakrat doživeli, da nista bila pripeta niti voznika.
Relacijo so vsi vozniki odpeljali optimalno, povsem enako kot jo je izračunala Googlova aplikacija. Le v enem primeru (Rondo) je taksist zavil s smeri nekoliko prej, kar pa je bilo logično, saj smo stali v koloni. Pred tem nas je povprašal, ali se s spremembo smeri strinjamo. Na splošno velja, da je v primeru tekočega prometa za potnika bolj ugodno, če se pelje po krajši poti (pa čeprav zaradi počasnejše vožnje in kakšnega dodatnega semaforja časovno nekoliko dlje), seveda pa je drugače, če na tej poti prihaja do zastojev – v tem primeru se ob ceni za prevožene kilometre hitro pozna delež cene za čakalno uro in je daljša pot z manj zastoji lahko cenejša.
| Na splošno lahko rečemo, da so slovenski taksiji med slabše označenimi, večinoma zgolj z magnetnim znakom na strehi. Barve taksijev niso enotne, zato avtomobili, če nimajo dodatnih nalepk, skoraj ne izstopajo v prometu – kot smo vajeni v številnih mestih po svetu. Kombi, ki nas je peljal od Strunjana do izolske bolnišnice (taxi Štefan) oznake sploh ni imel, za povrh pa voznik ni bil sam, sopotnika je odpeljal do Belvederja. |
Divjaka, ki ne bi smela biti taksista
Tudi pri tokratnem ocenjevanju smo, žal, odkrili negativni izjemi. Taksist, ki nas je peljal iz nakupovalnega središča Rudnik do Fužin (Cammeo), nas je večkrat spravil v nevarnost. Že kmalu po začetku vožnje je prehitel daljšo kolono vozil, stoječih pred semaforjem in se komaj izognil nasproti vozečemu. Na obvoznico je proti golovškemu predoru zapeljal bistveno prehitro, po izvozu na Zaloško pa po nepotrebnem pogosto menjal vozni pas. Za konec je izsilil voznika, ki je želel zapeljati v parkirno mesto in to tudi ustrezno nakazal. K sreči je opazil, da taksist ne bo počakal … Voznik je nasploh deloval nervozno, njegovi odzivi so bili grobi, slišati je bilo kletvice. Več kot najslabšo oceno mu za obnašanje in vožnjo pač ne moremo podeliti.
Drugo črno piko si zasluži voznik, ki nas je peljal iz mariborskega parka Trije ribniki do hotela Habakuk (Mikro taxi). Takoj po začetku vožnje je sprejel klic za novo vožnjo, zato se mu je začelo muditi. V območju omejitve hitrosti 30 km/h je peljal več kot 60 km/h, pretiraval s hitrostjo in agresivnostjo v krožiščih, vmes pa celo zapeljal globoko skozi rdečo luč na semaforju. K sreči se je tudi ta vožnja končala srečno.
Brez kartic in skrit papir za račun
Ob koncu vožnje smo preverili, na kakšen način lahko plačamo in, ali nam voznik brez naše izrecne zahteve sam izda račun. Le v dveh primerih (vožnja na in z letališča Brnik) smo lahko za plačilo uporabili kreditno kartico, v vseh ostalih primerih smo morali plačati z gotovino. Res je, da smo nekajkrat slišali pojasnilo, da ravno takrat voznik ni imel kartičnega terminala, a v danem trenutku nam to ni prav veliko pomagalo.
Več čudnih praks smo odkrili pri izdajanju računov. Kar nekajkrat smo morali za račun zaprositi, ko smo že imeli kovček v rokah (Cammeo Ljubljana, Metro, Mikro taxi, Taxi Piraneze). Voznik taksija Metro se je izgovoril, da mu je zmanjkalo papirja v tiskalniku in ga je potem, ko smo vztrajali, poiskal globoko na dnu prtljažnega prostora – v rezervni pnevmatiki. Težko verjamemo, da je bi slučajno brez papirja …
