Da so pametni digitalni pomočniki mogoči in uporabni, pričajo Googlova pomočnica ter najmanj še Applova Siri in Amazonova Alexa. Zanimivo je, da gre vedno za ženske, a pomembno je, da vse razumejo kontekst pogovora, ne pa, da v vprašanju prepoznajo zgolj nekaj ključnih besed.

Na vprašanje »Kakšno bo danes vreme?« tako ne boste dobili povezave na splošno vremensko napoved za državo, pač pa podatke za mesto, v katerem ste.

Pri navideznih pomočnikih telekomunikacijskih operaterjev smo zaznali, da je bil odgovor največkrat povezan z eno besedo, ne pa s smiselnim razumevanjem vprašanja. Na vprašanje, »Zakaj mi ne deluje internet«, smo tako prejeli povezavo z navodili za internetne nastavitve. Statistično tudi takšni sistemi sicer dostikrat zadenejo, a je to še daleč od pomočnika z umetno inteligenco.

Razumevanje pa je le del težave. Pomočnik potrebuje še obširno in predvsem razčlenjeno bazo znanj. Nima smisla, da na vprašanje, »Kateri telefon mi predlagate?«, vrne povezavo na seznam naprav z opisi in tehničnimi podatki.

Pričakovali bi komunikacijo v smislu: »Koliko ste pripravljeni plačati?«, »Zakaj ga potrebujete?«, »Katera znamka vam je všeč?« … Le na ta način bi navidezni digitalni pomočniki dosegli svoj namen: s podajanjem smiselnih in ciljanih odgovorov razbremeniti operaterje klicnega centra.

Seciranje navideznega pomočnika

Navidezni pomočnik je v razumljivejšem jeziku predvsem bogata baza znanj z dodatki. Prvi modul poskrbi za analizo preprostih in sestavljenih povedi (stavkov), drugi modul za hranjenje informacij, tretji pa za odgovarjanje oziroma oblikovanje odgovorov na zastavljena vprašanja v naravnem jeziku.

Besedilo najprej slovnično in pomensko analizira ter samodejno izloči dejstva, ki jih neka poved z vsemi morebitnimi odvisnimi stavki vsebuje. Pridobljene informacije shrani in jih uporabi za odgovore na vprašanja v naravnem jeziku. Vprašamo ga, kot bi vprašali človeka, in odgovori nam, kot bi nam odgovoril človek. Ali razliko vendarle lahko zaznamo?

Turingov test

Umetna inteligenca v filmih je pametna in se z ljudmi pogovarja o vsem mogočem, tudi o čenčah, ali pa sodeluje v znanstvenih razpravah. Deluje, torej, kot človeški sogovornik. Sistemi, ki smo jih preverili, so daleč od tega, nobeden od njih zato ne bi opravil Turingovega testa.

Že leta 1950 si ga je izmislil Alan Turing kot alternativo vprašanju, ali so računalniki sposobni razmišljanja, torej gre za nekakšen test za merjenje inteligence računalnikov.

Pogovor poteka preko besedilnih sporočil, kot z navideznimi spletnimi pomočniki, v naravnem jeziku, pri čemer ni pomembno, ali so odgovori pravilni ali ne.

Algoritem na drugi strani se pretvarja, da je človek, medtem ko morajo sogovorniki z gotovostjo presoditi, s kom ali čim se pogovarjajo. Računalnik test opravi, ko uspe prepričati tretjino presojevalcev, da se pogovarjajo z drugim človekom, in ne s strojem.

Temu so tri v uvodu omenjene pomočnice pravzaprav že kar blizu (a v resnici še precej daleč), vsekakor pa bližje kot rešitve, ki jih na svoji spletnih straneh ponujajo slovenski telekomunikacijski operaterji.

 Preberite še: Ocenjevanje virtualnih asistentov: navidezni pomočniki, ki so res le navidezni